Na Društvu Ključ že od leta 2001 izvajamo preventivne in kurativne programe, specializirano s področja preprečevanja trgovine z ljudmi in podpore žrtvam. Obe vrsti aktivnosti se trudimo stalno nadgrajevati in razvijati, primerljivo z razvojem področja. Izvajamo program Celostne oskrbe žrtev trgovanja z ljudmi, ki zajema krizno namestitev, varno namestitev in (re)integracijo. Ker imamo dolgoletne izkušnje pri delu z žrtvami trgovanja z ljudmi, prepoznavamo pomembnost ponuditi pomoč in podporo tudi osebam, ki še niso pripravljene na popoln izhod iz situacije, v kateri so zlorabljene.

Področje urejanja prostitucije in podpore osebam v prostituciji je v Sloveniji zelo zanemarjeno, tako v smislu raziskav kot predvidenih ukrepov. V letu 2019 smo na Medresorski delovni skupini za boj proti trgovini z ljudmi posebej izpostavili to problematiko in v načrtu je, da se v prihodnjih letih zakonodajno področje uredi na način, da bo osebam v prostituciji zagotavljal več varnosti.

Osebe z izkušnjo prostitucije in/ali izkoriščanja so ranljive posameznice in posamezniki, ki so v izkoriščanju pristale iz različnih razlogov. Pogosto so že v času otroštva in kasneje v odraščanju doživele zanemarjanje, nasilje, zlorabe, odvisnosti, revščino, zasvojenosti, vojno ipd. Zgodnje travmatične izkušnje pa vplivajo na fizično in duševno zdravje ter funkcioniranje v odraslosti. Pri delu se pogosto srečujemo z osebami, ki imajo že od otroštva nezdravljene kronične bolezni, spolno prenosljive okužbe, fizične poškodbe, težave z zobmi ter težave v duševnem zdravju, ki so posledica težkih izkušenj. Bolezni niso bile zdravljene zaradi zanemarjanja v zgodnji dobi, zaradi stigme, sramu, pomanjkanja informacij, oteženega dostopa do zdravstvenih storitev ter neurejenega zdravstvenega zavarovanja.

Osebe v prostituciji so pogosto žrtve psihičnega, fizičnega, spolnega in/ali ekonomskega nasilja. Pogosto so podvržene grožnjam, osamitvi, čustvenemu nasilju (žalitvam, podrejanju, posesivnosti, nadzorovanju, vzbujanju občutkov krivde), siljenju v spolnost, siljenju v izvajanje kaznivih dejanj, posilstvom in povzročanju dolgovne (finančne) odvisnosti. Osebe so posledično pogosto izčrpane, zmedene, osamljene, s pogostimi občutki strahu, nemoči, jeze, gnusa, krivde in sramu. Pogosto ostanejo z občutki, da so slabe, umazane, nepomembne, neumne, psihično motene in da ne zaslužijo pomoči in prijaznosti. Pogosto imajo nizko samospoštovanje, negativno samopodobo in se vedejo ubogljivo, pasivno. V ogrožajočih situacijah so razvile mehanizme preživetja, ki jih po umiku iz ogrožajočega okolja, pogosto še vedno uporabljajo in potrebujejo čas in podporo, da jih presežejo ter prevzamejo nove vzorce, ki so skladnejše z novo življenjsko situacijo. Zaradi ponavljajočih se stresnih in travmatskih dogodkov osebe pogosto razvijejo post-travmatsko stresno motnjo, ki se kaže kot podoživljanje travme, trajno izogibanje dražljajem, povezanih s travmatskim dogodkom in simptome povišanega vzburjenja. Običajno je prisotna tudi čustvena otopelost in travmatsko pozabljanje. Pogosto imajo psihosomatske simptome, kot so nespečnost, glavoboli, prebavne težave, bolečine v hrbtu, slabosti itd.

Pri osebah v prostituciji se pogosto pojavlja disociacija, s pomočjo katere so preživele nevzdržne in boleče razmere. Zlorabljen mehanizem »izklapljanja« telesnih občutkov, čustev in osebnosti pa lahko postane avtomatiziran, nezaveden proces in se sproži tudi pri situacijah, v katerih bi sicer lahko prevzeli aktivno vlogo in težavo premagali. Zasvojenost z alkoholom in drugimi substancami pomaga vzdrževati disociacijo, zato je tveganje za razvoj zasvojenosti še večje.

Osebe v prostituciji lahko razvijejo motnje razpoloženja, lahko so tesnobne in depresivne. Lahko imajo težave s koncentracijo, težave v komunikaciji (tudi zaradi pogoste izoliranosti od družbe), občasne izbruhe jeze ali usmerjajo jezo navznoter in se (čustveno ali telesno) samopoškodujejo.

Izkoriščevalci osebe v prostituciji včasih prisilijo v izvajanje kaznivih dejanj in s tem kršenje njihovega vrednostnega sistema, kar uniči še zadnje žrtvine psihološke obrambe. Zaradi izolacije in omejenega gibanja je žrtev vse bolj odvisna od storilca (tako z vidika fizičnega preživetja kot informiranosti in čustvene podpore), storilec pa lahko postane hkrati vir ponižanja in vir podpore, kar lahko vodi v travmatsko navezanost do povzročitelja. Travmatska navezanost omogoča žrtvi, da ostaja v odnosu z nasilnim partnerjem in si to poskuša racionalizirati ter spomine nasilja disociirati. Kadar se disociacija pojavlja nezavedno in tako pogosto, da ovira odnose, lahko govorimo o disociativni osebnostni motnji.

TUKAJ si lahko preberete izjavo za javnost, v kateri je podrobneje predstavljeno stališče o prostituciji Društva Ključ – centra za boj proti trgovini z ljudmi, ki ga podpirajo tudi nekatere sorodne organizacije.

S programom želimo okrepiti uporabnice in uporabnike, da bodo zmogli poskrbeti tako za lastno telesno kot tudi duševno zdravje. Z vključenostjo v program bodo dobili priložnost za izboljšanje samopodobe, pridobili informacije o skrbi zase, bili informirani o zdravstvenem sistemu in storitvah, do katerih lahko dostopajo, krepili svoje moči, znanja, spretnosti ter spoznali, da imajo v življenju možnost izbire. Z na novo pridobljenimi informacijami bodo uporabnice in uporabniki izboljšali svoje duševno zdravje ter posegali po zdravstvenih storitvah, za katere morda sedaj menijo, da jih bodo zaradi preteklih izkušenj dodatno stigmatizirale.