Žrtev trgovine z ljudmi lahko postane kdorkoli, ne glede na spol, starost, izobrazbo, poklic, narodnostno pripadnost, kraj bivanja, želje …

Drži, da določene okoliščine, v katerih se neka oseba znajde, lahko prispevajo k temu, da človek postane bolj ranljiv za pasti trgovine z ljudmi.

Ana (Ljubljana)

V šoli ji je šlo kar dobro, s starši se je razumela ok, niso ji preveč težili in je preveč omejevali. Na začetku šolskega leta se je začela družiti s sošolko Nino, s katero se v prvem letniku nista ravno razumeli. Skupaj sta kadili med odmori in ob petkih hodili po Ljubljani. Starši ponočevanja niso odobravali, vendar pa se je vračala domov pred polnočjo, tako da niso bili preveč jezni. Nina ji je povedala, da ima fanta, ki je tujec, da je star 25 let in da jo zelo razvaja, vozi na izlete, večerje, kupuje darila, denar pa naj bi imel od staršev, ki so zelo bogati. Ko jo je Ana vprašala, če se ji ne zdi, da je prestar zanjo, ji je Nina kar nekoliko jezno odgovorila, da ne, saj vendar ni več otrok. Povabila jo je, da naj se ji pridruži na žuru, ki ga bo Ben, njen fant, organiziral prihodnjo soboto. Starše naj prosi, če lahko prespi pri njej, v resnici pa bosta spali pri Benu.

Ko je Ana doma povedala, da želi v soboto prespati pri Nini, da bosta imeli pižama party, sta bila starša nekoliko sumničava in sta želela govoriti z Ninino mamo, da si ne bi dekleti zamislili kakšnega ponočevanja. Ko sta jo poklicala, se je na drugi strani Nina pretvarjala, da je svoja mama in zagotovila Aninima staršema, da bodo dekleta pod nadzorom, prišle naj bi namreč še tri sošolke. Anina starša sta ji pomirjena dovolila, da prespi pri prijateljici, naslednji dan pa jo prideta iskat.

Ana se je žura res veselila, saj do zdaj še nikoli ni bila na zabavi s fanti in dekleti, starejšimi od 17 let in res jo je mikalo norenje. Nina ji je tudi zagotovila, da bo tam več luštnih fantov, tako da bo lahko tudi ona koga spoznala.

Noč je bila divja, spili so kar precej alkohola, kadili travo, Ben pa je Ani in Nini ponudil tudi manjše tabletke, vendar je Ana ni želela vzeti. Že alkohol in trava sta bila dovolj, da se je počutila povsem omotično in kot da nima nadzora nad svojim telesom. Večji del družbe se je odločil, da gre še naprej v mesto, Ben, Nina in Ana pa so ostali kar doma.

Ana se ni počutila preveč dobro, zato je predlagala, da gre kar spat, Ben pa ji je rekel, da je kavč neudoben, da naj spi pri njiju v veliki postelji, da je dovolj prostora. Ideja se ji je zdela ok, zato je nanjo pristala. Ko jo je že začelo zmanjkovati, je na sebi začutila roke in ni bila prepričana, ali so Ninine ali Benove. Odrinila jih je stran, vendar jih to ni ustavilo, čutila je, da se po njej sprehajata dva para rok in jo božata tudi po intimnih delih telesa. Zbrala je vse moči in vstala iz postelje, pri čemer je zaradi pijanosti skoraj izgubila tla pod nogami. Zgroženo je rekla, da NE, da se tega ne gre, noče prvič seksati vsa pijana s fantom od prijateljice in onadva sta se ji le smejala in ji govorila, da naj se prepusti, da bo videla, kako zabavno je. Ni popustila in odšla je do dnevne sobe, kjer se je ulegla na kavč in zaspala. Nista je več nadlegovala.

Naslednje jutro je bil glavobol gromozanski, še bolj pa jo je skrbela misel na dogodke prejšnjega večera, saj se ji je zdelo, da je le malo manjkalo pa bi počela nekaj, česar si res ni želela. Ben je pripravil zajtrk in Nina je sedela za mizo in kadila, kot da se ponoči ne bi zgodilo nič nenavadnega.

Ana pa le ni mogla biti kar tiho, zato ju je vprašala, zakaj sta se je dotikala na takšen način. Ben in Nina sta se le zasmejala in ji povedala, da jima je pač pasalo, da to ni nič takega, saj ji nista naredila ničesar grdega. In da bi z veseljem kdaj nadaljevala, če si premisli, da je seks v troje res super.

Ana je želela le domov.

Naslednjih nekaj dni se je Nini bolj kot ne izogibala, doma pa je bila še posebej zadirčna in nepripravljena na normalen pogovor s starši. Imela je občutek, da je zaupala napačni osebi in ni natančno vedela, kaj narediti. Nina je bila njena prijateljica, Ben je bil sicer kar zabaven in pameten in z njo se je pogovarjal, kot da je odrasla in ne, kot da je še otrok, kar so pogosto počeli starši, ampak hkrati jo je to, da sta jo skušala izkoristiti in da sta v resnici želela seksati z njo, res motilo.

Vseeno se je odločila, da je bolje, če se z Nino ne druži več toliko, da se malo umiri vse skupaj. Vendar pa se Nina ni strinjala s tem in jo je v šoli ves čas nagovarjala, da naj se malo sprosti, da sta zdaj odrasli, da je res kul ko se kaj spije in se zadane s travo, potem pa seksa, da je Ben res dober v postelji … Ano je vse to tako zelo motilo, da je Nini rekla, da se ne želi več niti pogovarjati z njo, Nina pa je potem začela s pisanjem smsov med in po pouku, v katerih jo je nekaj časa nagovarjala, da naj ne bo takšna, da sta prijateljici, da naj se še druži z njima z Benom, po drugi strani pa ji je grozila, da bo vsem povedala, kakšna kurba je, da seksa z zasedenimi tipi … Tudi Ben ji je pošiljal smse, v katerih jo je nagovarjal, naj pride k njemu, lahko tudi kdaj, ko ne bo Nine, da mu je res všeč, ker je luštna, pa tako zrela, da si želi, da bi lahko nadaljevala tisto, kar so na žuru začeli, da naj z njo pride tudi njena, šele 14 let stara sestra, pa Nina ji je rekla, da bi lahko dobro zaslužila, če bi za seks računala kakšnemu od Benovih prijateljev …

Selma (Maribor)

Prišla sta tista dva, ki sta že enkrat obiskala našo družino. Takrat sta si najbolj ogledovala takrat štiriletno Selmo. Zdaj sta torej ponovno prišla na obisk, da si ogledata tokrat dvanajstletno Selmo. Hitro sta povedala, da sta zadovoljna z njenim videzom in oče se je z njima dogovoril za ceno. Čez nekaj dni sta se vrnila in prinesla nakit iz belega, rdečega in rumenega zlata. Prinesla sta tudi oblekle za nevesto ter dimije in princeske – obleke, ki so podobne oblekam, ki jih nosijo v pravljicah princesse.

Talađike so priče, ki morajo nevesto – punčko pripraviti, da postane ženska. Talađike so uredile Selmino telo, tako da so jo popolnoma zdepilirale. Potem so jo oblekle in namazale. Sledila sta še dva dneva, ko se je po običaju sestra poslovila od ženskega dela svoje družine in še od moškega dela družine.

Tretji dan so mlado nevesto odpeljali svatje. Mi smo ostali doma in čakali, da nam sporočijo, če je bila Selma devica. Po običaju se nevestina družina, medtem ko čaka sporočilo, da je bila nevesta devica, veseli. Pri nas se nismo veselili, saj je dedek na glas dvomil o Selmini nedolžnosti. Očetu je rekel: »Zagotovo ni devica. Nobena od tvojih hčera ni. Ne pričakuj, da boš zaslišal telefon, slišal boš zvonec pri vratih, ker ti bodo pripeljali nazaj mrtvo hčer.« Oče je bil besen in je šel spat v dnevno sobo. Mama in sestre sicer nismo dvomile o njeni nedolžnosti, vendar nas je bilo zelo strah. Natančno smo namreč slišale, da jo bodo kaznovali, tako da jo bodo ubili. Po treh težkih urah je končno zazvonil telefon. Teta je od sreče začela vpiti: devica, devica. Vsi smo si oddahnili. Kmalu so se na vratih spet pojavili svatje. Ženinova mama je v roki nosila košaro. V košari je bila okrvavljena rjuha, na katero je stekla kri ob razdevičenju.

Gabriela (Dominikanska republika)

Dvaindvajsetletno dekle z imenom Gabriela je v mestu Santo Domingo živela v skromni hiši skupaj z mamo in še dvema sestrama. Starša sta se ločila, ko je bila še majhna. Družina se je zelo težko preživljala, zato so dekleta neprestano iskala delo. Gabriela je imela srečo, saj je malo denarja zaslužila z delom v frizerskem salonu. Zaljubila se je v starejšega fanta z imenom Roberto. Rodili sta se jima dve hčerki, Carmen in Mercedes.
Gabriela je naključno izvedela, da jo je Roberto varal, ko je bila še noseča z Mercedes. Počutila se je ponižano in izdano. Njena jeza je sčasoma prešla v občutek žalosti in nemoči. Razšla se je z Robertom in se skušala z njim dogovoriti, da bi skupaj skrbela vsaj za hčerki. Roberto je popival, se družil s prijatelji in za družino ni kazal zanimanja, niti ni pomagal z denarjem. Gabriela je bila obupana, saj je delo frizerke po drugem porodu izgubila in družina je ostala brez prihodkov.

Gabriela je po razpadu družine preko prijateljice spoznala žensko z imenom Mallendy. Ta ji je povedala, da je kot plesalka v nočnem lokalu dve leti delala v Sloveniji in da je zelo dobro zaslužila. Kmalu se bo vrnila nazaj in dodatno zaslužila. Gabriela se je informacije razveselila, saj je v njej vzbudila upanje. Mallendy je Gabrieli in njeni prijateljici Marii obljubila, da bo slovenskemu delodajalcu Igorju sporočila, da sta tudi onidve zainteresirani za delo v Sloveniji. Minilo je nekaj časa in Mallendy je Gabrieli postregla z »odlično« novico: delodajalec je pripravljen v delovno razmerje sprejeti obe, Gabrielo in Mario.

Za delo v Sloveniji je nujno potrebno urediti vizo za začasno bivanje v Sloveniji. Izda ga slovensko konzularno predstavništvo na podlagi vloge delodajalca za pridobitev delovnega dovoljenja za tujce. Gabriela in Maria sta izvedeli, da se najbližje konzularno predstavništvo Slovenije nahaja v Argentini. Samo tam je možno prevzeti vizo za začasno bivanje. Mallendy jima je povedala, da je ona vse papirje v Argentini uredila v dveh dneh. Pot v Argentino je za Gabrielo predstavljala problem, saj ni imela denarja, da bi si jo lahko plačala. Ker je verjela, da bo v Sloveniji zaslužila veliko denarja, se je z mamo dogovorila, da bo pri zasebni izposojevalnici najela hipotekarni kredit v višini 3000 EUR. Tako bo lahko plačala pot v Argentino in pot v Slovenijo. In mama je zastavila hišo v zameno za posojilo.

A Gabriela in Maria sta v Argentini na veleposlaništvu izvedeli, da bo postopek trajal cel mesec. Ker sta najeli sobo v hotelu sta porabili skoraj ves denar. Dovoljenji za začasno prebivanje v Sloveniji sta sicer pridobili. Morali ste se vrniti v Dominikansko republiko, saj sta bili zaradi enomesečnega bivanja v hotelu povsem brez denarja. Gabriela in njena mama sta bili zelo zaskrbljeni, kako sedaj odplačati kredit. Odločili sta se, da je zadevo potrebno izpeljati do konca in da je potrebno najti način, kako bi Gabriela pridobila dodaten denar za pot v Slovenijo. Gabriela je za pomoč zaprosila svojo teto Margarito. Tudi ta je bila prepričana, da bo Gabriela v Sloveniji s plesom uspela zaslužiti veliko denarja. Še sama je pri drugi izposojevalnici najela hipotekarni kredit v višini 1.000 EUR. Maria se je znašla podobno in obe sta z letalom pripotovali v Slovenijo. Na letališču ju je pričakal taksist, ki je držal v rokah papir, na katerem sta bili napisani njuni imeni. Povedal je, da dela za Igorja in da ju bo takoj odpeljal v nočni lokal, nad katerim bosta tudi stanovali.

Vožnja je trajala dve uri, saj sta bili odpeljani proti italijanski meji. V lokalu je čakal Igor. Bil je neprijazen. Ukazal je, naj se hitro preoblečeta v izzivalna oblačila, ki jih je držal v rokah. Z delom bosta pričeli takoj. Odšli sta v bivanjski del nad lokalom in tam zagledali še tri dekleta. Dve sta bili iz Dominikanske republike, tretja pa Ukrajine. Vse so morale bivati v isti, hladni, umazani sobi brez ogrevanja. Časa za pogovor ni bilo. Še isti večer sta Gabriela in Maria spoznali, da ne bosta samo plesali. Bili sta prisiljeni v prostitucijo in sodelovanje pri tihotapljenju droge. Igor je rekel, da v kolikor hočejo imeti prost dan ali izhod iz hiše, mu morajo za to dati 100 ali 150 EUR. Igor je prepovedal komunikacijo po telefonu, ravno tako je prepovedal zasebne intimne stike, ker naj bi bila dekleta tam zaradi dela. Za delo nista prejeli nobenega plačila.

Šemso

Šemso je star 42 let in je po poklicu slikopleskar. Preden je prišel v Slovenijo, je živel v manjšem mestu v Bosni, skupaj z ženo in tremi otroki. Delal je priložnostno, večinoma na črno, saj dela ni bilo, in skupaj z ženo, ki je delala za tekočim trakom v tovarni plastike, sta komaj zaslužila za preživetje. Otroci so v šolo hodili v raztrganih oblačilih in pogosto lačni, vendar več kot toliko nista zmogla.

Ko je bil nekega večera na pivu s prijatelji, je do njih pristopil moški, ki so ga na videz sicer poznali, in za katerega so vedeli, da ima veliko denarja, da dela v Sloveniji in da se v Bosno vrača vsake toliko na obisk k svojemu očetu, vedno pa se je pripeljal v novem Mercedesu. Z njimi je začel pogovor in jih spraševal, če imajo delo, kako se živi, in povedali so mu, da je stanje slabo, da je denarja včasih komaj za plačilo računov, za hrano pa že zmanjka. Povedal jim je, da dela v gradbenem podjetju v Sloveniji, kjer se sicer veliko dela, vendar je plačilo zelo dobro, da delavci dobijo od 5 evrov na uro naprej, pa da jim delodajalec omogoči tudi bivanje, vsako nedeljo prosto, delo pa v dveh izmenah, pri čemer je vsaka nadura plačana še evro več. Razložil jim je tudi, da jim delodajalec priskrbi vizo in delovno dovoljenje, da to sicer nekaj stane, ampak da ni problema, da to lahko vrnejo potem, ko bodo že delali v Sloveniji. Dal jim je tudi svojo vizitko in jim rekel, da naj razmislijo in ga pokličejo, da bo še cel teden v Bosni, potem pa se vrača nazaj.

Ko je odšel, so se Šemso in še trije njegovi kolegi začeli pogovarjati o tem, da je priložnost res dobra, da bi lahko veliko denarja poslali domov, pa da bi se jim kasneje lahko mogoče celo pridružile še družine, samo da pobegnejo pred to revščino, ki jih z vseh strani obdaja in iz katere kar ni in ni izhoda. Da bi vsaj otrokom lahko omogočili drugačno življenje, morda izobrazbo, pa nič več lakote in računalnik, ki si ga vsi želijo.

Ponudba se jim je ob pivu zdela res popolna, vendar so se kljub temu dogovorili, da se doma še malo pogovorijo z ženami in dobijo naslednji dan po službi in se pogovorijo. Ko je Šemso ženi povedal, kakšno ponudbo je dobil, mu najprej ni verjela, potem pa se je tudi v njej prebudilo upanje, povezano s skrbjo, da bo družina razbita, ampak dejstvo, da otroci ne bodo več lačni, je premagalo in vzpodbudila ga je, naj ponudbo sprejme in gre za nekaj časa delat v Slovenijo, vsaj toliko, da si malo opomorejo, potem pa bodo že videli, kako naprej.

S prijatelji so se naslednji dan res dobili in dva od njih sta rekla, da ženi tega ne odobravata, da nočejo biti narazen, Amir pa je rekel, da je njegova žena privolila, da odide za nekaj mesecev in zasluži, da odplača dolgove ter nekaj prihrani.

Skupaj sta torej poklicala Hasirja, moškega, ki jim je dal vizitko, in mu povedala, da želita v Slovenijo, delati na gradbišče in da sta pripravljena oditi takoj, saj prave zaposlitve tako ali tako v tistem trenutku nista imela.

Čez en mesec sta bila obveščena, da so vsi papirji urejeni in da lahko prideta v Slovenijo, po pošti pa jima je Hasir poslal tudi 200 evrov, denar za karto za prihod do Ljubljane.

Na avtobusni postaji ju je počakal in ju odpeljal do šefa, Ismeta, ki je vodil delo na gradbišču 50 kilometrov ven iz Ljubljane. Ismet jima je razložil, da je plačilo tri evre na uro, za nadure štiri, da sta delovno dovoljenje in viza stala 200 evrov, kar jima bodo trgali pri prvi plači, da najemnina za posteljo v stanovanju, kjer bosta stanovala še s šestimi delavci pride 100 evrov na mesec, kar se bo tudi trgalo od plače, ostalo pa bosta dobila en del nakazano na banko, drug del pa na roke. Urna postavka je bila sicer nižja, kot jima je obljubil Hasir, vendar se jima je zdelo, da bosta še vedno dobila več, kot pa bi dobila kje drugje.

Prvi mesec sta delala vsak dan 12 ur, tudi dve nedelji, in res sta bila izmučena, vendar sta se veselila, da bo denarja res veliko in bosta lahko večino poslala domov. Prva plača pa je že pomenila prvo razočaranje, saj je ob vseh odbitkih bilo na račun nakazanih le tristo evrov, v roke pa sta jih dobila še po dvesto. Sama sta izračunala, da manjka vsaj dvesto evrov in se pritožila pri šefu, ki jima je rekel, da kaj mislita, da je treba tudi tiste razbite opeke plačati, da so to vse odšteli in da če jima kaj ni prav, gresta vedno lahko nazaj, od koder sta prišla.

Amir, ki je bil bolj vročekrvne narave, je Šemsu rekel, da to res ni ok, da on gre nazaj domov, da je v Sloveniji isto kot v Bosni, samo še brez družine je, Šemso pa se je določil, da še nekaj mesecev potrpi, od zdaj naprej tako ali tako več ne bo stroškov vize in delovnega dovoljenja, pa bo to tristo evrov več za domov.

Naslednji mesec pa je na žalost dobil le nakazilo tristo evrov, od česar so mu odbili sto evrov, za denar na roko pa mu je bilo rečeno, da ga dobi čez dva tedna, ker tudi lastnik podjetja nima denarja, ker mu še niso plačali. Ko sta dva tedna minila, denarja pa še vedno ni bilo, je Šemso govoril z vodjo gradbišča, ki mu je rekel, da naj še malo počaka, da bo pri naslednji plači dobil še vse za nazaj.

Skrbelo ga je, da ga samo izkoriščajo, vendar ni vedel, kaj naj naredi, saj mu je potem, ko je domov poslal sto evrov, od preostalega stotaka ostalo le še 6 evrov, s čimer bi moral živeti do naslednje plače, torej še dva tedna, pa še domov se s tem denarjem ni mogel vrniti. Po telefonu se je tudi skregal z ženo, ker mu ni verjela, da mu niso plačali vsega in ga je obtožila, da verjetno vse zapije in zapravi za druge ženske, ona in otroci pa so doma lačni. Srce ga je bolelo, ker mu ni verjela in ker se je znašel v situaciji, ki je bila še slabša od tiste doma. Vseeno je še vedno verjel, da bo ob naslednji plači dobil vse in še preostanek denarja.

Naslednja plača je bila zopet samo tristo evrov, na roke pa so mu jih dali še 150, od česar so mu jih 100 takoj vzeli za najemnino. Šlo mu je na jok, ker ni vedel, kaj naj naredi, vodja pa mu je obljubljal, da je tako samo dokler lastniku podjetja ne plačajo za izvedeno delo, potem bo delavcem vse vrnil.

Šemso se je v stanovanju in na gradbišču pogovarjal z ostalimi delavci, ki so se odločili, da za tako malo denarja ne bodo več delali, in da bodo stavkali. Naslednji dan so šli na gradbišče in vodji gradbišča povedali, da dokler ne dobijo vsega, kar so jim dolžni, ne bodo več delali. Vodja jim je povedal, da če ne bodo delali, bodo vsi dobili odpoved in se lahko kar vrnejo domov, brez denarja, vendar so bili skupaj dovolj močni, da so vztrajali.

Naslednji dan je prišel s kupom denarja in vsakemu dal 50 evrov in rekel, da je to vse, kar jim trenutno lastnik lahko plača, ostalo pa dobijo pri naslednji plači. Nekoliko so se umirili in se lotili dela, do naslednjega meseca, ko plače tudi na račune niso bile nakazane. Brez denarja, brez hrane in brez vsakršnega zaupanja v pozitivni izid so se s pomočjo nekega prostovoljca iz Slovenske filantropije obrnili na novinarje, ki so jih obiskali, jih spraševali, v kakšnih razmerah živijo, če imajo hrano, kdaj so dobili zadnjo plačo, koliko, koliko ur na dan so delali. Prispevki so bili objavljeni v vseh časopisih in tudi na televiziji, dobili so pomoč v obliki hrane na Rdečem križu, vendar pa plač vseeno niso dobili, sredstev za vrnitev domov niso imeli. Sploh pa, v kaj bi se pa vračali, iz ene revščine v drugo.

Pri njih se je zopet oglasil Hasir in jim povedal, da je on zdaj odšel v Nemčijo, da je slišal, kako je z njimi hudo in kako so jih ogoljufali. Ko mu je Šemso rekel, da je on verjetno tudi goljuf, se je začel braniti, da ni vedel, da so njega vedno pošteno plačevali, da je zdaj recesija, da ni denarja v Sloveniji, ampak da v Nemčiji na gradbiščih zaslužijo 15 evrov na uro, da je sicer na črno, ampak da če želijo, jih lahko odpelje tja. Šemso ga je v nejeveri gledal, vendar mu je Hasir začel obljubljati, da se mu že ne bi zlagal, da prihajata iz istega kraja, da nima razloga za laži, da če ne vidi, da ima on veliko denarja, da lahko tudi Šemso zasluži toliko … Prepričeval ga je še nekaj časa in Šemso je pri sebi začel razmišljati, da nima več česa izgubiti, v Bosni so lačni otroci in jezna žena, v Sloveniji ni nobenega denarja in dela več, torej gre lahko poskusit srečo še v Nemčijo. Ženi je sporočil, kaj se je odločil in prosila ga je, naj se raje vrne domov, da bodo že kako, da bojo šli nazaj k njenim staršem v hišo na vas, da bo vsaj hrana na kmetiji, naj ne hodi v Nemčijo, ker ga bodo spet izkoristili.

Ni je poslušal. Odšel je v Nemčijo. Našli so ga, ko je životaril na nekem gradbišču, tokratni »lastnik« jim tudi stanovanja ni omogočil, spali so v boksih ob gradbišču, plačilo pa je bilo okrog 300 evrov mesečno, na roko. Novinarji so odkrili, kako se jih izkorišča, in Nemčija ga je vrnila v Slovenijo, kjer je njegovo dovoljenje za začasno bivanje še vedno veljalo, in zdaj čaka na povrnjen denar iz slovenskega gradbenega podjetja, ki je v propadanju. Obupan, razočaran, brez slike prihodnosti pred seboj.

Jasmina

Življenje jo je pripeljalo v Slovenijo. Ni imela legalnega statusa. Javila se je na oglas, zaposlila se je kot telefonistka. Šef ji je povedal, da bi bilo zaželeno, da začne opravljati tudi delo erotične maserke. Začela je masirati in kmalu se je od nje pričakovalo, da se prostituira. Tega ni želela. Šef ni hotel razumeti. On je zahteval. Postal je nasilen in je veliko grozil. Pretepel jo je. Ušla je. Nikoli ni videla denarja, ki ga je zaslužila kot telefonistka in maserka.

Ruslana in Vladimir

Živela sta v neperspektivnem okolju. Bila sta brez predsodkov. Sanjala sta o tem, da bi odšla. Ponudila se jima je priložnost. Obljubljena dežela je bila Slovenija. Ona se bo prostituirala, on jo bo čuval. Oba bosta dobro zaslužila, dali jima bodo tudi predplačilo. Prišli so po njiju in ju odpeljali v Slovenijo. Nastanili v hotel. Predplačila ni bilo. Dela je bilo kar nekaj. Vendar sprotnega plačila ni in ni bilo. Vse je pobrala šefica s pojasnilom, da morata najprej odplačati stroške poti. Potnega lista nista imela več pri sebi. Obdržal ga je receptor. Denarja, da bi plačala hotel, nista imela. Obdržala ga je šefica. Bila sta ujeta.

Še vedno misliš, da se to ne dogaja v tvojem življenjskem okolju? Misliš, da se kaj takega tebi ne more zgoditi?