IZJAVA ZA JAVNOST OB EVROPSKEM DNEVU BOJA PROTI TRGOVANJU Z LJUDMI

Danes obeležujemo evropski dan boja proti trgovanju z ljudmi, že 11. po vrsti. V enajst letih je tudi Slovenija na področju prepoznavanja različnih oblik trgovanja z ljudmi, zaščite in oskrbe žrtev ter kazenskega preganjanja trgovcev z ljudmi dosegla velike premike.

Vendar pa ostajajo številna področja, na katerih bodo potrebne spremembe in je čas za napredek.

Še vedno, kljub opozarjanju Društva Ključ in drugih nevladnih organizacij, sistem pomoči, namenjen otrokom, žrtvam trgovanja z ljudmi, ni ustrezen oziroma ga praktično ni. In otroci skoraj nikoli niso prepoznani kot žrtve trgovanja z ljudmi, pa ne zato, ker jih ne bi bilo.

Prisilne poroke mladoletnih deklic so v nekaterih romskih skupnostih v Sloveniji pravilo, ne izjema. Deklice in mlade ženske se kupuje, prodaja in izkorišča predvsem za služabništvo, saj je njihova »vrednost« v družini ženina nizka oziroma so dojete kot blago, ki je bilo kupljeno, da dela. Za vsakršno vedenje, za katerega člani ženinove družine ocenijo, da je neprimerno, so kaznovane – fizično, psihično, spolno in ekonomsko nasilje so nekaj, kar doživljajo vsak dan. In tudi romski fantje si pogosto ne izberejo svojih žena, česar ne želimo zanemariti.

Mladoletniki brez spremstva so skupina mladih, ki so bili že na poti v Evropo prisiljeni v prodajo lastnih teles, da so si zagotovili sredstva za preživetje in nadaljevanje poti. In če želijo nadaljevati pot v druge evropske države, jim nevarnost preti tudi pri nas – uporabljeni so lahko v prostituciji, za siljenje v izvajanje kaznivih dejanj, za trgovino z organi, tkivi in krvjo ter za prisilno beračenje.

Beračenje pa je tudi eno od področij, kjer ocenjujemo, da so žrtve preslabo prepoznane kot take in jim zato tudi ni dostopen sistem pomoči. Bliža se december, ko bo tudi na ulicah slovenskih mest več beračev, predvsem iz Romunije in Bolgarije. Ti ljudje ne beračijo zase, pač pa morajo denar v celoti izročiti »šefom«. Poskrbljeno ni niti za njihove osnovne potrebe, kot so primerna oblačila, hrana, prebivališče … Na tem mestu pozivamo vse, da beračem, za katere ocenite, da so v beračenje prisiljeni (praviloma tuji državljani, pogosto hendikepirani, ne govorijo slovensko, ne vzpostavljajo očesnega stika …), ne dajete denarja. To je edini način, da trgovci z ljudmi ne bodo imeli dobička.

Tudi prisilno delo je ena od oblik trgovanja z ljudmi, za katero težko rečemo, da je dovolj dobro prepoznana, predvsem v smislu kazenskega preganja storilcev. Ljudje so v državah izvora novačeni za odlično plačano delo v Sloveniji, organiziran je njihov transport, pri nas (ali v drugih evropskih državah, pogosto je Slovenija namreč le država, kjer je izdano dovoljenje za delo) pa so izkoriščani. Govorimo o gradbenih delavcih, pa šoferjih tovornjakov, sezonskih delavcih v kmetijstvu, turizmu, tudi proizvodnji, če naštejemo le nekaj najbolj pogostih področij, za katera slišimo pri svojem delu. So žrtve predvsem ekonomskega nasilja, pogosto pa tudi psihičnega in celo fizičnega.

Ob nudenju različnih oblik pomoči žrtvam trgovanja z ljudmi ugotavljamo, da sta dve področji še vedno posebej problematični. Ker so osebe pogosto tuji državljani, ki imajo zaradi travmatične izkušnje številne zdravstvene težave, je problematično, da sistem zdravstvenega zavarovanja za njih ni urejen – v okviru oskrbe, ki jo zagotavlja država, jim je zagotovljena le nujna zdravniška pomoč, vendar pa je to premalo, saj gre pogosto za kronične bolezni, različne nezdravljene težave, vse kot posledica neprimernega delovnega okolja, nasilja in zlorab.

Težavno je tudi izvajanje programa (Re)integracije, ki ga na Ključu sicer izvajamo že vse od leta 2006, vendar vedno z minimalno finančnimi sredstvi in v odvisnosti od dobre volje donatorjev oziroma ponudnikov določenih storitev, ki so osebe z izkušnjo trgovanja z ljudmi pripravljeni brezplačno vključiti v sistem izobraževanja, usposabljanja ali pa jim omogočiti delo v varnem delovnem okolju. Sistemsko (re)integracija ni urejena, saj vedno ostaja vprašanje, kaj se zgodi z osebo, ki je državljan/-ka tretje države po koncu kazenskega postopka, na kar je vezan njen legalni status v Sloveniji. Če je vključena v izobraževalni sistem, se njeno izobraževanje prekine. Če je bila dovolj močna, da je uspela najti delo, potem lahko ostane. Vendar pa je jasno, da je (re)integracija lahko uspešna le, če preprečimo ponovno viktimizacijo. Nejasnost legalnega statusa tega ne preprečuje in osebe z izkušnjo trgovanja poriva v nove tvegane situacije.

Želimo si, da bi lahko ob 12. evropskem dnevu boja proti trgovanju z ljudmi tale seznam vsaj nekoliko skrajšali.